Obisk na Timorju ni potekal po mojih željah
Ponoči sem se približal indonezijskim otokom in spet sem moral slalomirati med ribiči in njihovimi mrežami. Zato nisem spal. Proti jutru sem prijadral do Vzhodnega Timorja in si še vedno nisem upal zaspati, da se ne bi slučajno zaletel v otok. Na karti sem poiskal prvo možno sidrišče, kjer so bile na elektronski karti dovolj natančno zarisane globine vse do obale. Zjutraj sem ves utrujen od neprespane noči pri naselju Como zavil k obali, pospravil jadra, spustil sidro in šel spat.
A tukaj se današnja zgodba šele začne. Spal nisem niti četrt ure, ko sem od zunaj slišal glasno klicanje, ki ni hotelo nehati. Omotičen sem se skobacal iz postelje in pogledal ven ter videl dva policaja na policijskem čolnu. Hitro sem bil buden. Povedal sem jima, da sem se ustavil, ker sem bil utrujen in sem se želel naspati.
“Yes, yes, no problem”. Policaja sta najprej pregledala barko, potem vprašala od kod prihajam ter me povabila v svoj čoln. Rekla sta, naj s seboj odnesem vse dokumente, da jih bom pokazal njihovemu komandirju. Še enkrat sem povedal, da nisem imel namena iti na obalo, da se želim le spočiti in da se bom v Vzhodni Timor prijavil jutri v Diliji, glavnem mestu.
“Yes, yes, no problem”. Policaja sta bila prijazna in z njihovim čolnom smo se odpeljali na obalo ter se sprehodili do postaje pomorske policije. Tam sem se srečal z njihovim komandirjem, ki žal ni govoril angleško, jaz pa ne tetumsko ali portugalsko. Vzhodni Timor je bil do leta 1975 portugalska kolonija, zato domačini govorijo tudi portugalsko. Ko so se Portugalci umaknili je Vzhodni Timor zasedla Indonezijska vojska in ga priključila Indoneziji. Domačini so se uprli vojaško premočnemu okupatorju in več kot 25 let je potem trajal njihov oborožen in krvav boj za osvoboditev, v katerem je življenje izgubilo kar tretjina prebivalcev države. S posredovanjem OZN so dosegli premirje, indonezijske vojska se je umaknila in Vzhodni Timor je leta 2002 postal samostojna država.
Preko enega od policajev, ki je vsaj malo razumel angleško, smo se potem nekako sporazumevali. Povedali so mi, da ni nobena težava, če sem sidral in se želel spočiti, vendar morajo oni popisati vsakogar, ki pristane v njihovem pristanišču. In pregledovanje dokumentov, popisovanje in izmenjavanje informacij je potem trajalo tri ure. Oni so telefonarili v Dili po navodila, me vsakih nekaj minut kaj vprašali, popisovali, jaz pa sem kinkal na stolu pred pisarno. Eden od mlajših policajev, ki je malo govoril angleško, mi je vsake toliko časa prišel povedati: “No problem, no problem”, ker je verjetno videl, da sem zaskrbljen.
Po treh urah so mi vrnili potni list in dokumente od barke in rekli, da je vse OK. Segli smo si v roke, s čolnom so me odpeljali nazaj do Skokice in prijazno smo se poslovili. Ni mi bilo več do spanja. Vzhodnik je spet začel pihati, dvignil sem sidro, razvil jadra in ob severni obali Timorja odjadral proti zahodu.
Na steni gostilne na jugu Avstralije, kjer sva z Maksom pred leti jadrala, sem prebral napis: “If you don’t go, you don’t have a story.” Če ne greš na pot, nimaš zgodbe. Danes bi raje spal, kot pa imel zgodbo.
Obisk Vzhodnega Timorja mi nekako ni bil usojen. Ogledoval sem si ga na žalost lahko predvsem le z morske strani. Včeraj sem pomorske policaje v Comu vprašal, ali uradi carine in imigration v Diliju delajo preko konca tedna, in dobil sem pritrdilen odgovor. Danes dopoldne sem med sprehodom po glavnem mestu lahko ugotovil edino, da dela le pomorska policija, vsi ostali uradi v mestu pa so bili zaradi prostega vikenda zaprti in so mi vratarji in varnostniki povedali le, naj se vrnem v ponedeljek, ko bo mogoče urediti vstopne formalnosti. Tudi Burger King je bil dopoldne zaprt. No ja, vsaj izdatno sem se lahko sprehodil po mestu.
Sem pa vseeno tudi v Diliju dobil svojo zgodbo, za katero bi bilo boljše, da je ne bi. Pred vhodom v mestno luko je skupina ribičev na kanujih lovila ribe. Videl sem jih in se jim izognil za kakšnih 50 metrov. Potem pa je eden od ribičev začel vleči za vrv in pred Skokico se je nenadoma dvignila vrv in ribič je začel kričati. Še preden bi Skokico lahko ustavil, je bila vrv navita okoli propelerja, motor se je ustavil, barka pa je zaradi svoje vztrajnosti nadaljevala pot še kakšnih sto metrov in začela za seboj vleči ribiča, ki je bil na to dolgo vrv privezan. Njegov čoln je pri tem povleklo čez mrežo drugega ribiča in jo natrgalo.
Ko se je barka ustavila, sem vrv poskušal potegniti izpod barke, a ni šlo. Nadel sem si potapljaško masko, skočil v vodo in potem med potapljanje v nekaj poskusih uspel odviti vrv s propelerja. Vrv je bila cela in propeler tudi.
Ko sem splezal nazaj na barko, je do mene priveslal ribič in začel jezno kričati name: “Mani, mani, mani , mani” in je kazal na luknjo v mreži, ki jo je imel naloženo v kanuju. Seveda sem vedel, kaj pomeni mani mani (money), a za njegovo luknjo v mreži se nisem počutil krivega, saj sidrna vrv drugega ribiča ni bila označena in je pod vodo nisem mogel videti. Zagnal sem motor in odplul v pristanišče, kjer sem zasidral Skokico.
Jezni ribič je priveslal za menoj in še naprej kričal in zahteval denar. Da se ga rešim, sem mu ponudil 10 dolarjev za popravilo mreže, a jih ni želel vzeti in se je še naprej drl name: “mani, mani, mani, mani, mani, …”. Itak sem imel namen iti k pomorski policiji, ki je prva postaja za urejanje vstopnih formalnosti, zato sem ribiču pokazal na obalo in rekel: “Policia Maritim”. To ga je malo pomirilo, a je še naprej vztrajal ob barki. V vodo sem dal svoj čoln in potem sva šla do pomorske policije, kjer je eden od policajev na srečo dobro govoril angleško. Povedal sem mu, kaj se je zgodilo, pa se je samo nasmehnil. Potem je zaslišal še ribiča in mu povedal, da morajo biti mreže in vrvi v vodi označene in da pred vhodom v luko itak ne smejo loviti rib. Ribič se nikakor ni hotel pomiriti, zato so naredili zapisnik, da je bilo vse skupaj uradno.
Da bi postopek skrajšal, sem ribiču za odškodnino ponudil trideset dolarjev, kar bi zagotovo moralo zadoščati za popravilo enega metra natrgane mreže. Vendar je to zavrnil policaj, češ da za dogodek itak nisem kriv. Povedal mi je tudi, da ribič zahteva tristo dolarjev, da si bo lahko kupil novo mrežo, ker sedanja mreža ni njegova in si jo je sposodil od soseda. Policaj mi je rekel, naj se ne sekiram in izgubljam časa. Raje naj grem v mesto urediti vstopne formalnosti, oni pa se bodo pomenili z ribičem. Ko sem se po dobri uri vrnil s sprehoda od ene zaprte pisarne do druge in tretje zaprte pisarne, ribiča in njegovega čolna ni bilo več na obali, moj gumenjak pa tudi ni bil preluknjan.
Premišljal sem, kaj naj naredim, a v dvodnevnem čakanju do ponedeljka, na zasidrani barki v umazani vodi pristanišča zares nisem videl smisla. Načrt za obisk in ogled Timorja preko konca tedna mi je skorajda popolnoma spodletel. Spoznal sem le nekaj policajev in jeznega ribiča, se nekaj ur sprehajal med uradi in si hriboviti otok žal ogledoval predvsem le z morske strani. Za nameček sem med sidranjem v kalni vodi pristanišča v Diliju nasedel na plitvino, ki na karti ni bila narisana. Na srečo sem se s pomočjo motorja lahko izvlekel nazaj v globljo vodo.
Za obiske držav in otokov z zapleteno in zamudno administracijo bom moral v prihodnje načrtovati več časa. Dan je bil še mlad, dvignil sem sidro, zapustil pristanišče, razvil jadra in odjadral proti zahodu, proti otokom zahodne Indonezije.
